Ko sva se z možem selila v novo stanovanje, sem prvič zares spoznala pomen besedne zveze kartonske škatle. Prej so mi bile to pač navadne škatle, ki jih dobiš, ko naročiš kaj prek spleta ali ko greš po pico. A v času selitve so postale moj glavni organizacijski sistem, moj red sredi kaosa.
Začelo se je z nekaj škatlami, ki sva jih dobila pri znancih. Potem jih je bilo vse več, od majhnih do ogromnih. Vsako sem skrbno označila z debelejšim flomastrom: kuhinja – krožniki, kopalnica – brisače, dnevna soba – knjige. Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj pisala po kartonske škatle s takim občutkom odgovornosti.
Ko sva jih potem v novem stanovanju začela razpakirati, sem bila sama sebi hvaležna, da sem bila tako natančna. Vsaka kartonska škatla je šla tja, kamor je bilo treba. Vse je bilo bolj pregledno, manj stresno. In najboljše, nisva skoraj nič izgubila.
Po selitvi sem kartonske škatle pospravila v klet. Nekaj sva jih podarila naprej, druge še vedno uporabljava za shranjevanje sezonskih stvari, okraskov, pa celo starih spominov. Niso le praktične, imajo tudi nekakšno nostalgično vrednost, kot tihi spremljevalci velike spremembe v življenju.
Danes, ko kdo omeni kartonske škatle, se ne spomnim več na dolgočasno sivo škatlo iz trgovine. Spomnim se na selitev, na občutek pričakovanja in zmešnjave in predvsem na to, kako je včasih nekaj tako preprostega, kot so kartonske škatle, lahko ključno za to, da se nekaj velikega izpelje mirno in z glavo na mestu. Včasih res ne potrebuješ veliko, samo kartonske škatle in flomaster.
Od takrat dalje kartonskih škatel nikoli ne vržem takoj stran. Vedno jih shranim, saj se vedno znova izkažejo za uporabne, pa naj bo za shranjevanje zimskih čevljev, selitev prijateljev ali celo ustvarjanje domačih projektov. So preprost, a nepogrešljiv del vsakdanjega življenja, ki ga pogosto spregledamo, dokler jih res ne potrebujemo.