Home Urednik

Prve udomačene živali so bili konji, ki so jih uporabljali kot pomoč na kmetijah

Kadar smo šli na obisk k mojim staršem, ki so živeli na vasi , je sin vedno vprašal, če bomo videli konje.

Prve udomačene živali so bili konji, ki so jih uporabljali kot pomoč na kmetijah

Na poti do njih smo se peljali kar mimo treh pašnikov, kjer so se skoraj vedno pasli plemeniti konji, če smo prihajali čez poletje. Tako so mojega sina pričeli zanimati konji, čeprav je potem kar pozabil na njih, ko smo se zopet vrnili v svoj dom. Enkrat pa je doživel, da je lahko sedel na konja in po tem je pripovedoval vsem, kako je bilo sedeti na konju. Počutil se je velikega in močnega. Najraje bi zdirjal sam po travniku z njim, vendar je bil še majhen in ga je imel lastnik konja zraven v sedlu. Večkrat smo tudi srečali avte, ki so prevažali konje zadaj v prikolici. Takrat so se mu zelo smilili, ker je videl, da nimajo prostora za se premaknit. Poskušali smo mu razložiti, da so na omejenem prostoru zato, da ne padejo, saj imajo ob strani takoj oporo za se naslonit. Potem pa sem sinu povedala, da je moj nono bil kovač in je izdeloval podkve za konje.

Sedaj je bilo potrebno tudi razložiti, kaj je bil kovač. To je zelo star poklic, pri katerem so kovači izdelovali različna orodja iz kovine, ki so jo morali najprej močno segreti na ognju, da so jo potem lahko oblikovali v željene predmete. Tako so izdelovali tudi podkve, ki so služile zaščiti kopit konjem. Včasih so konji služili kot prevozno sredstvo, kmetje so jih imeli na kmetijah za oranje njiv in spravljanje drv. Bili so prve udomačene domače živali. Danes jih uporabljajo tudi za terapevtske namene, poznamo jih kot športne in rekreativne živali. Če se želimo zbližati z njimi, moramo imeti kar precej potrpljenja. Zelo čutijo našo bližino in naše razpoloženje. So zelo mirni in komunicirajo z govorico telesa, zato jih moramo zelo opazovati kako premikajo ušesa, rep, oči in kakšno držo imajo.

Drugače pa so zelo družabna bitja in živijo v čredah.…

Bioklimatske pergole so tisti modern dodatek k terasam

Že kar nekaj let sem imel na zahodni strani hiše postavljeno čudovito teraso. To sem tudi naredil čisto sam, ker sem si vedno želel imeti kakšen zunanji plac, ki bi mi služil za relaksacijo. Tako pa sem se lotil dela, postavil trdna lesena tla, na ta postavil nekaj stolov in mizo. Med sončnimi dnevi sem lahko ven pripeljal še žar in to je bila prava poletna pravljica. Terasa pa je imela že nekaj let sedaj precej veliko težavo. Ta je bila poletno sonce.

Zato pa sem kar nekaj časa iskal kakšno rešitev, da si na terasi ustvarim senco, ki mi bo omogočala, da lahko teraso koristim tudi med najbolj peklenskim poletnim soncem. Večina opcij pa se mi je zdelo precej slabih, oziroma niso bile to, kar sem iskal. Rabil sem namreč nekaj modernega. Tedaj pa sem čisto spontano naletel na bioklimatske pergole. Sprva pa sploh nisem moral verjeti, kaj sem našel. Res se mi je zdelo, kot da sem našel tisto, kar sem iskal že kar nekaj let. Izgled bioklimatske pergole je bil modern, prav tako pa je bila precej velika ter imela kar nekaj naprednih funkcij.

Bioklimatske pergole so tisti modern dodatek k terasam

Zelo mi je bilo tudi všeč, da je bila samostoječa, kar pa je le še potrjevalo, kako stabilna in trdna je ta struktura. Tako pa sem lahko bil prepričan, da bo bioklimatska pergola pravi nakup, ki mi bo služil več let in mi na terasi ustvaril prijetno senco.

Zato pa sem takšno pergolo nato tudi kupil. Z dodatkom bioklimatske pergole pa sem le dosegel tisto, kar sem si želel. Dobil sem senco, hkrati pa je bila konstrukcija precej moderna, tako da se je dobro prilegala k izgledu moje hiša, kar mi je bilo zelo všeč. Razne napredne funkcije te pergole, pa so le še izboljšale mojo teraso, jo malo popestrile in izboljšale vzdušje.

Najbolj me je prepričala možnost nastavljivih lamel, ki omogočajo uravnavanje svetlobe in prezračevanje, ter vgrajeni senzorji za dež in veter, ki pergolo samodejno zaprejo. Z LED osvetlitvijo in stranskimi zip-teni pa terasa postane uporabna od jutra do večera, v vseh letnih časih. Če razmišljate o podobni nadgradnji, preverite ponudbo – več informacij najdete na simp.si.…

Poletja si brez Intex bazena ne predstavljava več.

Ko sva se s ženo preselila v hišo z malo več vrta, sva takoj začela razmišljati o tem, kako bi si v poletnih mesecih lahko ustvarila prijeten kotiček za osvežitev. Morje je sicer blizu, ampak ni vsak dan časa za izlet. Tako sva začela gledati bazene, a hitro ugotovila, da vgradni bazeni zahtevajo veliko investicijo. Nato pa sva naletela na blagovno znamko Intex in to je bil preobrat.

Izbrala sva prostostoječi bazen, premera 4,5 metra, ki se postavi brez posebnih orodij. Presenetilo me je, kako enostavna je bila postavitev: raven teren, podloga, bazenska folija in montaža kovinskega ogrodja. Vse je bilo narejeno v enem popoldnevu. V kompletu je bila že vključena filtrirna črpalka in lestev, kar je še olajšalo odločitev.

Intex bazen je poleti postal središče našega vrta. Otroci od prijateljev so prihajali na kopanje, midva pa sva si zvečer v njem privoščila osvežitev po napornem dnevu. Poleg bazena sva kasneje kupila še Intex napihljiv ležalnik in črpalko za hitro praznjenje. Vse je bilo kakovostno, funkcionalno in cenovno dostopno.

Poletja si brez Intex bazena ne predstavljava več.

Zdaj si poletja brez Intex bazena ne predstavljava več. Je rešitev, ki ne zahteva velikih gradbenih del, a ponuja ogromno užitka in sprostitve. In kar je najboljše, konec sezone ga lahko enostavno pospraviš in pripraviš za naslednje leto. Praktično, preprosto in ravno prav za domačo oazo na vrtu.

Poleg bazena sva letos dodala še nekaj dodatkov iz iste linije, Intex senčilo, ki nudi prijetno senco sredi dneva in pregrinjalo, ki ponoči ščiti vodo pred umazanijo. Uporabljava tudi Intex tester za preverjanje kakovosti vode, saj želiva, da je kopanje varno in čisto. Vse skupaj nama omogoča, da imava urejen mini wellness kar doma.

Zdaj, ko pridejo prijatelji na obisk, se pogosto pošalijo, da imava pravi mali letni resort. In prav imajo, zahvaljujoč izdelkom Intex je poletje pri nas bolj sproščeno, aktivno in predvsem zabavno, brez pretiranih stroškov ali kompliciranja.…

Kartonske škatle vedno shranim, za vsak slučaj, če kdaj pridejo prav.

Ko sva se z možem selila v novo stanovanje, sem prvič zares spoznala pomen besedne zveze kartonske škatle. Prej so mi bile to pač navadne škatle, ki jih dobiš, ko naročiš kaj prek spleta ali ko greš po pico. A v času selitve so postale moj glavni organizacijski sistem, moj red sredi kaosa.

Začelo se je z nekaj škatlami, ki sva jih dobila pri znancih. Potem jih je bilo vse več, od majhnih do ogromnih. Vsako sem skrbno označila z debelejšim flomastrom: kuhinja – krožniki, kopalnica – brisače, dnevna soba – knjige. Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj pisala po kartonske škatle s takim občutkom odgovornosti.

Ko sva jih potem v novem stanovanju začela razpakirati, sem bila sama sebi hvaležna, da sem bila tako natančna. Vsaka kartonska škatla je šla tja, kamor je bilo treba. Vse je bilo bolj pregledno, manj stresno. In najboljše, nisva skoraj nič izgubila.

Kartonske škatle vedno shranim, za vsak slučaj, če kdaj pridejo prav.

Po selitvi sem kartonske škatle pospravila v klet. Nekaj sva jih podarila naprej, druge še vedno uporabljava za shranjevanje sezonskih stvari, okraskov, pa celo starih spominov. Niso le praktične, imajo tudi nekakšno nostalgično vrednost, kot tihi spremljevalci velike spremembe v življenju.

Danes, ko kdo omeni kartonske škatle, se ne spomnim več na dolgočasno sivo škatlo iz trgovine. Spomnim se na selitev, na občutek pričakovanja in zmešnjave in predvsem na to, kako je včasih nekaj tako preprostega, kot so kartonske škatle, lahko ključno za to, da se nekaj velikega izpelje mirno in z glavo na mestu. Včasih res ne potrebuješ veliko, samo kartonske škatle in flomaster.

Od takrat dalje kartonskih škatel nikoli ne vržem takoj stran. Vedno jih shranim, saj se vedno znova izkažejo za uporabne, pa naj bo za shranjevanje zimskih čevljev, selitev prijateljev ali celo ustvarjanje domačih projektov. So preprost, a nepogrešljiv del vsakdanjega življenja, ki ga pogosto spregledamo, dokler jih res ne potrebujemo.…

Zagotavljanje kakovosti je ključna stvar v podjetju

Ko sem prvič prišla delat v proizvodnjo, res nisem imela pojma, kaj naj sploh pričakujem. Dodelili so mi naziv ‘sodelavec za zagotavljanje kakovosti‘, kar se mi je na začetku zdelo kar malo čudno. Iskreno sem mislila, da bom večinoma samo gledala izdelke, preverjala, če je vse v redu, in označevala napake. Nisem pa slutila, kako široko in pomembno področje to dejansko je.

Že prvi teden sem ugotovila, da zagotavljanje kakovosti pomeni veliko več kot samo pregledovanje končnih izdelkov. Spomnim se, ko smo imeli prvi sestanek zaradi neke težave v proizvodnji. Pričakovala sem, da bo to kratka zadeva, nekaj zapisov in hitro rešena stvar, ampak sem kmalu videla, da moramo najti pravi vzrok težave, kar sploh ni tako preprosto. 

Zagotavljanje kakovosti je ključna stvar v podjetju

Moja mentorica je v oddelku za kakovost delala že več kot deset let. Enkrat med odmorom mi je rekla nekaj, česar si nisem takoj razložila: Zapomni si, da je vsaka napaka priložnost, da stvari izboljšamo. Sprva se mi je to zdelo malce nenavadno. Kasneje, ko sva šli skozi različne postopke, se pogovarjali z delavci in pregledovali dokumente, sem počasi razumela, kaj je hotela povedati. Kakovost ni nekaj, kar pride samo na koncu proizvodnje. Kakovost je način, kako ljudje delajo, razmišljajo in kako med sabo sodelujejo.

Po nekaj mesecih sem že imela občutek, da dobro razumem sistem. Začela sem tudi sama voditi sestanke, iskati vzroke za napake in predlagati izboljšave. Veliko mi je pomenilo, ko so me sodelavci začeli spraševati za mnenje in nasvet. Najboljši občutek pa sem imela, ko smo popravili nekaj postopkov tako, da določene napake preprosto niso bile več mogoče.

Zdaj verjamem, da je kakovost res ključna stvar v podjetju. Ni nekaj, kar delaš, ker moraš, ampak zato, ker želiš. Naučila sem se, da vsaka napaka ni katastrofa, ampak dragocena lekcija, če znaš nanjo pravilno gledati. To delo me je naučilo ogromno, predvsem pa, kako pomembno je vsak dan iskati izboljšave in sodelovati z ljudmi, ki so del iste ekipe.…

Odkar imava senčila, tudi vročina poleti ni več takšna težava.

Ko sva z možem kupila svoje prvo stanovanje, sva bila navdušena, a hkrati nekoliko prestrašena. Stanovanje je bilo svetlo, z velikimi okni, kar se nama je na ogledu zdelo čudovito. A že po prvem tednu bivanja sva spoznala, da naju sonce zbudi ob šestih zjutraj, ne glede na dan v tednu. Spalnica je bila obrnjena proti vzhodu, brez senčil in sončna svetloba je prodirala skozi vsako špranjo.

Sprva sva si pomagala s provizoričnimi rešitvami, kot so odeje, kartoni, celo velika ruta, ki sva jo pripela z žeblji. Bilo je smešno in daleč od estetskega, ampak je vsaj nekoliko pomagalo. Kljub temu pa je bilo jasno, da bova potrebovala prava senčila, če bova želela normalno spati in imeti nekaj zasebnosti.

Ko sva začela brskati, sva ugotovila, da je izbira senčil prava znanost. Roloji, žaluzije, pliseji, notranja in zunanja senčila, električna ali ročna. Vse to naju je sprva medlo, ampak sva se nato odločila, da si bova vzela čas in izbrala nekaj, kar bo zares ustrezalo najinemu življenjskemu slogu.

Odkar imava senčila, tudi vročina poleti ni več takšna težava.

Ko so končno montirali notranja senčila, se je stanovanje povsem spremenilo. Dobili smo prijetno senco čez dan, spalnica pa je končno postala prostor za počitek. Tisto prvo jutro, ko me sonce ni prebudilo ob zori, sem si skoraj zaploskala.

Danes se občasno pošalim, da mi senčila rešujejo živce, zlasti po napornem dnevu, ko želim samo mir in poltemo. Nikoli si ne bi mislila, da bo nekaj tako vsakdanjega imelo tako pomembno vlogo v mojem domu. Ampak zdaj vem, da so včasih prav majhne spremembe tiste, ki naredijo največjo razliko.

Odkar imava senčila, tudi vročina poleti ni več takšna težava. Stanovanje ostane prijetno hladno, brez potrebe po ventilatorjih ali klimi. Pravzaprav zdaj cenim sončne dni še bolj, ker jih lahko nadzorujem. In vsakič, ko jih zvečer spustim, imam občutek, da zaključim dan v miru.…

Zakaj so tehnični pregledi pomembni

Prijatelj je bil zaposlen v mehanični delavnici, kjer so se izvajali tudi tehnični pregledi. Tako je povedal, da imajo največ gužve ravno decembra, ko se ljudje odločijo za tehnični pregled konec leta, ko jim poteče tudi registracija. Hecno je tudi, da potem so še gužve januarja, kjer pridejo še vsi zamudniki, ki pa so jim tehnični pregledi že rahlo v zamudi. Prav tako, je kar nekaj dela tudi v poletju in poletnih mesecih, saj so takrat dosti vsi na cesti, se pa se tudi najdejo kakšni dnevi, bolj proti koncu meseca.

Zakaj so tehnični pregledi pomembni

Tako da mi je priporočal, da naj se za tehnični pregled naročim nekaj tednov prej in pa morda, da si naredim obdobje nekje v pomladi ali jeseni. Čeprav je res, da so tehnični pregledi pomembni pred iztekom registracije, čeprav če se kdaj zgodi, da bi delala kakšne spremembe na vozilu, tudi ne bi bilo slabo da bi se opravili tudi tehnični pregledi. Saj so tehnični pregledi z razlogom. Namreč pomagajo zagotoviti varnost na cesti in potrdijo, da je vozilo ustrezno standardom, kar pomeni da je vozilo sposobno zavirati, da delujejo luči, da so pnevmatike okej in prav tako še ostale stvari na vozilu. Prav tako, pa se preveri tudi, če vozilo izpolnjuje okolijske predpise. Če vozilo nima opravljenega tehničnega pregleda, lahko dobimo tudi kazen.

A ko mi je prijatelj povedal, da lahko opravljaš tehnični pregled tudi na dve leti če je avto star nekje od štiri do deset let, mu sploh nisem mogla verjeti, ker sem sama svojega mogla peljati na tehničnega vsako leto. Tako sem hitro ugotovila, da je naš avto res že star več kot deset let. Nisem pa vedela da novo vozilo, prva štiri leta tehničnih pregledov sploh ne potrebuje, saj v resnici še nikoli nisem kupila čisto novega avta.

Ampak seveda sem se strinjala s prijateljem, da so tehnični pregledi obvezni in da zagotavljajo varnost na cesti, saj če ne bi se čisto vsak vozil s pokvarjenim avtom, tako pa bi bilo na cesti posledično tudi še več nesreč.…

Zbirka z vžigalniki je našla svoje mesto v mestnem muzeju

V Rožnatem mestu v Rožni dolini stoji majhen hrib na vrhu hriba stoji lipa in pod lipo stoji hiška župana Jureta. Danes je nedelja in pri županu so se zbrali prijatelji. Sedli so pod lipo in uživajo v mirnem in prijetnem brezdelju. Klepetajo o tem in onem.

Kako so preživeli delovni teden kaj se je novega zgodilo doma in po svetu. Kakšni so bili športni rezultati mestnih ekip. Med drugim je beseda nanesla tudi na zbirko vžigalnikov ki jo je Milan uspel zbrati v zadnjih tridesetih letih. Niti vsi prijatelji niso vedeli da so vžigalniki Milanova zbirateljska strast. Začel jih je zbirati pred davnimi tridesetimi leti ko je bil še študent v glavnem mestu. Do sedaj so se v njegovi zbirki znašli različni vžigalniki od modelov Zippo do najbolj običajnih plinskih vžigalnikov. Skupaj mu je uspelo zbrati več kot pet tisoč različnih kosov. Nekateri med njimi so prave umetnine, našel jih je povsod po svetu.

Zbirka z vžigalniki je našla svoje mesto v mestnem muzeju

Od koderkoli se je vračal so bili v njegovi prtljagi tudi novi vžigalniki, ki jih je uspel kupiti. Ko je župan Jure slišal to zgodbo ga je prosil če se lahko oglasi pri njemu in si ogleda zbirko vžigalnikov . Dogovorila sta se da se župan Jure oglasi pri njemu že v ponedeljek. V ponedeljek je župan Jure takoj ko je opravil nujne stvari v mestni upravi vzel kolo in se odpeljal do Milana. Milan ga je že pričakoval pred vrati svoje hiše. Povabil ga je naj vstopi in takoj sta odšla sobo kjer je imel Milan razstavljeno svojo zbirko vžigalnikov. Župan Jure je osupnil ko je zagledal ogromno zbirko vžigalnikov, nekateri med njimi so bili resnično unikatni. Še bolj pa ga je pretreslo dejstvo da te zbirke ne more ogledati več ljudi.

Predlagal je da v mestnem muzeju uredijo stalno razstavo kjer bi bili vžigalniki razstavljeni. Milan se je strinjal.…

Izkušnja in jadralno padalstvo, ki bi ga moral izkusiti vsak

Od nekdaj mi je bilo jadralno padalstvo zelo fascinantno. Spomnim se, da sem že kot otrok zelo rada gledala proti nebu in se res razveselila, če sem videla kakšno padalo. Res mi je bilo lepo gledati, kako je lebdelo na nebu in jadralo kot ptice na nebu.

A nikoli nisem videla, kako je na koncu to padalo pristalo, saj je vedno izginilo za kakšen hrib. Tako pa se je danes jadralno padalstvo že toliko razvilo, da gre pravzaprav lahko že vsakdo na jadralno padalstvo in doživi to izkušnjo na nebu. Sicer nisem ravno prepričana kako je bilo včasih, vendar se mi zdi, da je danes ta šport vedno bolj pogost in kljub pomislekom za nevarnost, so pravzaprav te nesreče res zelo poredko. Je pa tudi res, da so stroge omejitve in da kar tako v tandemu pravzaprav niti ne smeš jadrat. Namreč obstaja kar nekaj predpisov in izpitov, ki jih moreš opravit, preden prevzameš tako veliko odgovornost v tandemu. Prav tako, pa je potrebno kar nekaj kilometrine in posameznih letov, preden sploh lahko greš leteti višje in višje. Mislim da je to še kako prav, saj navsezadnje se lahko na takšni višini marsikaj zgodi, hkrati pa tukaj ne gre samo za tvoje življenje, ampak tudi življenja drugih. Prav tako, pa niti ni tako poceni šport, zato je še kako pomembna resnost in prevzemanje odgovornosti. Tako morejo aktivni padalci tudi dobro poznati kraj in vremenske razmere, saj se na nebu lahko hitro situacija obrne. A ob vsej tej čudoviti izkušnji je ta še vedno nepozabna in popolnoma doživeta.

Mislim, da bi moral čisto vsak vsaj enkrat skočit s padalom, saj je res neprecenljivo in danes tudi zaradi ve te tehnologije in pogojev ter znanosti tudi toliko bolj varno kot v starih časih, ko še ni bilo tolikšne opreme in toliko znanja kaj sploh jadralno padalstvo je.

Izkušnja in jadralno padalstvo, ki bi ga moral izkusiti vsak…

Začel me je zanimati moj izračun pokojnine

Ker sem imel za seboj že kar nekaj let delovne dobe, se je pri meni začelo čedalje bolj pojavljati vprašanje, kakšen bo moj izračun pokojnine, ki jo bom prejemal, ko se bom upokojil. O temu pa sem začel resneje razmišljati, ko je ta izračun začel opravljati moj oče. On pa se je ravno upokojil, ter sem enkrat, ko sem se ustavil pri starših na kosilu, videl, da dela ta izračun.

Tedaj pa, ko sem se vrnil domov, sem se še sam začel spraševati kakšna pa bo moja pokojnina. Zato pa sem se odločil, da bom izvedel čisto osnoven in pa grob izračun pokojnine, saj so me že res srbeli prsti da to izvem.

Hitro pa sem lahko izvedel najprej to, da ta izračun ni tako direkten, kot se morda zdi na prvi pogled, oziroma kot se mi je to zdelo. Tukaj je potrebno vključiti kar nekaj različnih podatkov, vključno z točno delavno dobo, katere pa na tej točki še nisem vedel. Vseeno pa sem si nekatere podatke izmislil, oziroma sem jih predvidel, na primer kolikšna bo moja končna delavna doba.

Začel me je zanimati moj izračun pokojnine

Da pa sem lahko izračun pokojnine sploh opravil, pa sem se obrnil na razna spletna mesta. Ta pa so bila narejena ravno za to, da te direktno vodijo skozi celoten proces izračuna, saj je potrebno, kot sem rekel, vključiti kar nekaj podatkov in jih imeti v mislih. Po izračunu, katerega pa mi je ta spletna stran močno olajšala, pa sem lahko nato videl, kakšna bo velikost moje pokojnine, ko se bom upokojil, če bom nadaljeval s to službo in z tem delavnikom, kot to opravljam sedaj. Vseeno pa sem to število imel bolj za približno, saj nisem moral predvideti, če bo moje delo ostalo takšno kot je, ter če se mi bo plača morda zvišala ali pa v najslabšemu primeru znižala. …