Moja prva ročna ura je bila Seiko. Kupil sem jo po prvem večjem projektu, ki sem ga uspešno zaključil v službi – nekakšna osebna nagrada za trud in vztrajnost. Iskal sem uro, ki ni pretirano bleščeča, a vseeno kakovostna in z zgodbo. Pri Seiko me je takoj prepričala kombinacija klasičnega dizajna in zanesljive mehanike.

Model, ki sem ga izbral, je avtomatski, kar pomeni, da se poganja z gibanjem roke. To me je fasciniralo. Vsakič, ko jo nadenem imam občutek, da nosim nekaj živega, nekaj, kar diha s tempom mojega dneva. Ura je preživela že marsikaj – službene sestanke, deževne pohode, tudi padec. In še vedno dela brezhibno.

Najbolj pa cenim, da ni samo kos kovine na zapestju, ampak predmet, ki nosi spomin. Ko pogledam na svojo Seiko, se spomnim, zakaj sem jo kupil in kako daleč sem prišel od takrat. Za nekoga le ura. Zame nekaj več.

Z leti sem se navadil, da je moja Seiko nekaj več kot le merilec časa. Postala je vsakodnevni spremljevalec – diskreten, a zanesljiv. Čeprav sem v tem času imel priložnost kupiti tudi kakšno dražjo uro, me je vedno nekaj držalo pri tej. Morda zato, ker me spominja na obdobje, ko sem si prvič rekel: Zaslužil si si.

Ura ni nikoli zatajila. Brez baterije, brez zapletenih funkcij, pa vendar popolnoma natančna. Avtomatski mehanizem mi je dal občutek povezanosti – ura deluje zato, ker jo jaz navijem. To mi je postalo celo nekakšna simbolika: če se ustavim, se ustavi tudi ona. In obratno.

Zelo mi je všeč tudi dizajn. Preprost, brez nepotrebnih dodatkov, a z drobnimi detajli, ki pokažejo kakovost. Kazalci se premikajo gladko, ohišje se kljub vsakodnevni uporabi skoraj ni opraskalo. Pašček sem enkrat zamenjal, ampak samo zato, ker sem želel malo spremembe. Če razmišljate o kakovostni in zanesljivi izbiri, preverite tudi ponudbo znamke Seiko na ParkCity.

Ko danes pogledam na svojo Seiko, se spomnim, da dobre stvari trajajo, če jih znaš ceniti in z njimi ravnaš spoštljivo.…