Kadar smo šli na obisk k mojim staršem, ki so živeli na vasi , je sin vedno vprašal, če bomo videli konje.

Na poti do njih smo se peljali kar mimo treh pašnikov, kjer so se skoraj vedno pasli plemeniti konji, če smo prihajali čez poletje. Tako so mojega sina pričeli zanimati konji, čeprav je potem kar pozabil na njih, ko smo se zopet vrnili v svoj dom. Enkrat pa je doživel, da je lahko sedel na konja in po tem je pripovedoval vsem, kako je bilo sedeti na konju. Počutil se je velikega in močnega. Najraje bi zdirjal sam po travniku z njim, vendar je bil še majhen in ga je imel lastnik konja zraven v sedlu. Večkrat smo tudi srečali avte, ki so prevažali konje zadaj v prikolici. Takrat so se mu zelo smilili, ker je videl, da nimajo prostora za se premaknit. Poskušali smo mu razložiti, da so na omejenem prostoru zato, da ne padejo, saj imajo ob strani takoj oporo za se naslonit. Potem pa sem sinu povedala, da je moj nono bil kovač in je izdeloval podkve za konje.

Sedaj je bilo potrebno tudi razložiti, kaj je bil kovač. To je zelo star poklic, pri katerem so kovači izdelovali različna orodja iz kovine, ki so jo morali najprej močno segreti na ognju, da so jo potem lahko oblikovali v željene predmete. Tako so izdelovali tudi podkve, ki so služile zaščiti kopit konjem. Včasih so konji služili kot prevozno sredstvo, kmetje so jih imeli na kmetijah za oranje njiv in spravljanje drv. Bili so prve udomačene domače živali. Danes jih uporabljajo tudi za terapevtske namene, poznamo jih kot športne in rekreativne živali. Če se želimo zbližati z njimi, moramo imeti kar precej potrpljenja. Zelo čutijo našo bližino in naše razpoloženje. So zelo mirni in komunicirajo z govorico telesa, zato jih moramo zelo opazovati kako premikajo ušesa, rep, oči in kakšno držo imajo.

Drugače pa so zelo družabna bitja in živijo v čredah.…